Podeželje - 2.

V petek zvečer nas je pričakala prava domača večerja. Kozje mleko je njihova glavna sestavina. Vsedli smo se za mizo, eden od članov je šel do velikega lonca in nam začel vsakemu posebej basati hrano na krožnik, katerega smo si nato podajali v krogu. Ko smo imeli vsi polne krožnike pred seboj in ko smo vsi sedeli za mizo, so gostitelji začeli peti kratko pesem. To je v bistvu molitev, da se bogu zahvalijo za hrano na mizi.

Dievs svētī mūs un mirkli šo,

un mūsu maizi dienišķo.

Tev lūdzam mes

ak svētī mūs kungs un Dievs!

Kar pomeni: "Bog blagoslovi nas in vsak ta trenutek in želja našega kruha. Prosili smo Vas za blagoslov naš Gospod in Bog!"

Po moliteveni pesmi se nekateri prekrižajo, vsi pa rečejo "labu apetiti", kar pomeni "dober tek", in prično jesti. Ko končajo se babici, ki je jed pripravila, zahvalijo.

testenine s kozjim mlekom

skuta iz kozjega mleka - za polizati prste :)

pri vsakem obroku je zraven sveže kozje mleko - zame k sreči čaj ali domač jabolčni sok :)

nekoč so prejeli tole darilo iz Maribora :)

Isti dan me je pričakal tudi raleh šok, saj nama je Stass povedal, da se večinoma kopajo v reki. Ko sem malo boljše razmislila, sem si rekla "Zakaj pa ne? Še ena dogodivščina več." Edini problem (v tistem trenutku) mi je predstavljajo dejstvo, da si nisem zraven kopalk vzela. Stass nama je pokazal reko. Pričakovala sem bistro kot iz kakšnega filma, vendar to ni bil film, temveč realnost. Reka je bila mala, vendar rjava. Mogoče vseeno ni bila umazana in je bila takšna zaradi njenega dna. Vseeno je pa bolj zgledala kot močvirje, zato me je bilo malo strah, da bi mi kaj nezaželenega prilezlo. Stass še je omenil kače ob obrobju. A to pa ne!! Bobri me ne motijo, da so tam, tudi žabe ne ravno, kače, pa čeprav niso vodne, ne, hvala!! Sem raje izbrala njihovo ne-ravno-čisto tuš kabino, kjer sem se rekordno hitro tuširala, da ne bi porabila dosti vode, saj so zelo eko.

V soboto in nedeljo zjutraj smo imeli dober domač zajtrk - domača jajca, kozja skuta, kozji sir, paradižnik, kumare...

desno je sir s kuminami

Po zajtrku sva se z Matejo odpravile v hlev, da poskusiva prvič v življenju pomolsti kozo. Oblekli sva se v zaščitna oblačila, obuli gumi škornje in spneli lase (k sreči te fotografije ne obstajajo, haha). Med čakanjem na vrsto sem požulila kozo, ki se je prišla pocartati. Stala je na ograji, saj namreč te koze so gorske in skačejo kakor visoko lahko. Tej kozi je ime Milana in je postala moja najljubša. Z Matejo naju je čakala koza temnejše barve in mirnejšega karakterja. Prvi izlivi mleka so namenjeni muciki. Ker je bilo mleko v vimah na začetku malo starejše, sem morala močneje prijeti. Seveda ne bi bila jaz, da me ne bi bilo strah, da bi jo zabolelo. Uspelo mi je kozo pomolsti, vendar z eno roko, da sem z drugo prijela lonček, v primeru, da se ne bi zgodila kakšna nesreča. Nisem pomolzla cele, saj sem želela le probati, poleg tega pa je bila na vrsti tudi Mateja.

Po paši smo se v sosednje mesto s kolesom odpravili po prostovoljko iz Gruzije. Do tja je okrog 8 km. Zanimiva vožnja po makedamu, tako da sem dobila tudi brezplačno masažo zadnjice. Med potjo nazaj smo se ustavili pri jablani, kjer smo iz tal pobirali rumena jabolka za marmelado. Bilo mi je rečeno, da so iz tal za marmelado boljša, saj so slajša. Kasneje smo jih olupili (malo tudi s pomočjo ene naprave) in narezali. Jabolka so kasneje mešali s slivami.

Za kosilo smo jedli le zelenjavno juho, skuto, sir, kruh, paradižnik in kumare. Menim, da imajo večinoma tako lahko kosilo, saj je v nedeljo bilo enako.

Proti večeru smo se odločile jahati konja. Že leta nisem jahala, saj me je malo strah, predvsem ko gre konj v galob. Počasi s spremstvom ni problema.

Sonce počasi zahaja, čas je, da gremo v hišo. Dobile smo vsaka svoje copate. K sreči, saj bi si svoje rigaške čisto umazala, saj je vseeno nekaj zemlje tudi v hiši.

lušni, kajne? :)

Čas je za večerjo. Tokrat smo zraven, saj že veste: skute, paradižnika, kumar, mleka, imeli za glavno jed kašo... Seveda pripravljeno v kozjem mleku. Morem priznati, da je v tej gmoti mleka nisem prepoznala. Tako za 1x ali mogoče 2x še je bila za pojest, potem pa je zame že dovolj. Vem, da bi moja mama bila cela vesela me gledati kako jem kašo, saj vedno poslušam kako je zdrava. V gobovi juhi ali solati, kuhana v vodi, je čisto nekaj drugačnega kot pa na (kozjem) mleku.

Site, malo spočite se odpravljamo spat. Ura je ponovno bila kar pozno, dan je tudi bil kar precej hladen, tako da smo spet ušle reki (juuhuu, haha). To noč nas je čakala posebna postelja - seno. Spale smo v skednju na kupu sena. V dokaz imam fotografijo našega ležišča:

Nismo spale direktno na senu, čez nam je Stass položil odeje. Na odejah smo se stiskale v spalnih vrečah. Ni bilo hladno, je pa bila trda tema. Po potrebi smo si svetile le z lučjo mobilnega telefona. Vonj mi ni bil smrdeč, je pa bil precej močan, zato sem malo s težavo zaspala. Tudi seno kot ležišče me ni motilo, saj namreč v hiši imajo tanko vzmetnico polnjeno s senom. Zjutraj sem se zbudila sicer z mrzlim, rdečim nosom in nekoliko nižje, kjer sem zaspala, in še to na svojih čevljih. Haha, super je bilo!

Se nadaljuje...