Podoživljanje Latvije: Podeželje

Latvija ni samo Riga, temveč tudi podeželje in majhna mesteca. Kot otrok sem odraščala v mestu in marsikaterih kmetijskih del ne poznam. Zakaj ne bi to izkusila ravno v Latviji?

V mesecu juliju smo imeli EVS trening ob prihodu v Latvijo in v program. Imeli smo 3 trenerje, eden (Stass) od njih živi na kmetiji in nas je povabil na 3-dnevno bivanje pri njemu. 30. avgusta smo končno uskladili termin in s prijateljico ter prostovoljko Matejo sva se odpeljali v majhen kraj, ki se imenuje Uziņi.

Majhne težave so že nastopile 1 teden prej, saj sem želela točen naslov kmetije, katerega nisem dobila. Nimajo ulice in hišne številke??! Kako je to možno? Vem, da so hiše lahko t.i. bogu za hrbtom, sredi ničesa, vendar kljub vsemu morejo imeti ulico in hišno številko! Kako bo pa poštar vedel kam more poslati pošto?

Par dni pred petkom, 30.08., smo dobili navodila, kako priti do kmetije. Z Matejo sva se najprej iz glavne avtobusne postaje v Rigi odpravile proti mestecu Jelgava. Prvo presenečenje je bil takšen "avtobus":

Kot vidite pelje v kraj Dobele, vmesna postaja je bila najina Jelgava. Ko smo prispeli v Jelgavo, nisva vedele kje moreva izstopiti. Nakateri ljudje so se že začeli vstajati, zato sva se tudi midve, da izstopiva (saj navsezadnje v Dobelu ne želiva pristati). Napaka, izstopile sva prehitro. Kaj sedaj? Imava le nekaj več kot pol ure časa, da prideva na zadnji avtobus, ki pelje v Uziņi. Povprašava domačine, kako priti do "centrālā stacija", kar pomeni glavna postaja. Punca nama reče 5 - 10 min hoje. Dobro, to zmoreva, saj ni daleč. Hodiva, hodiva, postaje ni. Vprašava naslednjo gospo na postajališču. O ja, vedite, da v teh majhnih mestih še slabše govorijo angleško kot v prestolnici. Malo kriliva z rokavi, skušava povedati kam sva namenjene in kam želiva priti. Nekako se razumemo, da moreva iti na mestni avtobus in se do postaje zapeljati. Avtobus št. 2 se pripelje, midve poskusiva in greva na njega. Tam se pogovor z gospo nadaljuje. Cel avtobus nama skuša pomagati, a midve ne razumeva kaj nama govorijo. Mateja je že obupala, medtem ko sem sama prosila gospo, če nama lahko razloži v ruščini. Ponovno super, da sta si naš in ruski jezik tako podobna. Ugotoviva, da "centrālā stacija" pravzaprav pomeni železniško postajo, midve pa potrebujeva glavno avtobusno (to sva ugotovile tudi s pomočjo pantomima in zvočnih efektov gospe). Bilo je zabavno, prav tako pa sva prispele na postajališču točno zraven glavne avtobusne postaje. Ponovno se vsem zahvaliva za pomoč, še posebej gospe, in odvihrava ven. Imava še 3 minute, da prispeva na naslednji avtobus. Postaja je k sreči majhna, vendar kateri avtobus je najin?

glavna avtobusna postaja Jelgava

Vprašava enega voznika, ki naju napoti k drugemu. Juhu, prispeli sva pravočasno. Že pri gospe, ki nama je pomagala, se je videla razlika med prebivalci Rige in Jelgave. Stass je v navodilih napisal, da bi bilo super, če bi naju voznik odločil pri "Uziņi darbnīca", ki v bistvu ni postajališče. Pri izstopi mi Mateja razloži, da darbnīca pomeni delavnica. Voznik je bil pravtako prijazen in nasmejan gospod in nama rekel, da ni problema, naju bo tam odložil.

To je bil ta Mercedez avtobus, ki se mi zdi, da je star že nekje 30 let. Zabavno. :)

Prispeva do delavnice, vendar kam sedaj, saj ničesar ni?

Pogledam ponovno na vodila, kjer piše, da moreva najti "red brick house", kar pomeni "rdeča hiša iz zidakov". Ne vidim nobene. Berem dalje "...with tree without leaves", kar pomeni "z drevesom brez listja". Bingo!

Hiša je malo skrivala svoje zidake. :) Mateja mi ni verjela, da to res piše v navodilih, zato sem ji morala pokazati. Ponovno so bili smehi. Odpraviva se po tej cesti, kjer se nama nasproti že pripelje Stass (kar je krajše za Stanislavs) na kolesu s psičko Lapso, kar latvijščini pomeni lisica.

Prava lisička, kajne? :)

Izvem, da je nagajive narave, saj je hodila sosedom zajce pobijat. V ta namen jo imajo ves čas na povodcu.

Dober kilometer hoje na desni strani zagledava napis "Dimzēni".

Ob prihodu še naju pozdravi pes Maksis, ki je postal moj priljubljen prijatelj.

Hiša je stara okrog 100 let in njeno stanje je tudi primerno, saj razen kopalnice, ni renovirana. Iz mladinske sobe Stasovega pastorka smo v sobo za goste šle skozi omaro. Haha, super dogodiviščina, saj sem imela občutek, da bom pristala v Narniji (za tiste, ki ne veste: Narnija je svet, ki si ga je izmislil britanski pisatelj. Po knjigah so posneli tudi film).