Podeželje - 3.

Za nedeljski dan ni kaj dosti ostalo. Marsikdo bi verjetno rekel, da škoda, da nisem šla v njihovo črno savno. Ne maram savn, v kateri je dosti vlage in VISOKA temperatura (čez 40 stopinj). V našo IR grem kdaj pa kdaj, najraje pozimi, da se segrejem in si jo nastavim na maksimalno 35 stopinj. Verjetno bi to bila dodatna dogodivščina, vendar je ne bom pogrešala ali obžalovala.

Zjutraj prvo molzenje koze, zajtrk in nato paša. Nedelja je čas, ki ga posvetijo cerkvi in bogu. V cerkev ne hodim, vendar v tujini mi ni problem it pogledat, še posebej ne z domačini in tako prijetni gostitelji. Odpravili smo se z njihovim minibusom, saj nas je bilo kar precej - na koncu 9, saj smo pri cerkvi pobrali Stassovo ženo.

V cerkev smo se odpeljali v sosednje mestece - Jelgava.

Na ta dan se je ena gospa prisegla bogu in postala nuna, tako da je maša trajala nekoliko dlje. Imela je rožni venec okrog glave. Med samo molitvijo gredo kdaj na kolena, vendar žal ne vem v katerem delu, saj ne razumem tako latvijsko.

Po maši smo se odpravili v bližnji nakupovalni center, nato pa v farmo nojev.

Noji precej kljuvajo, zato sem se bala jim približat. Mladenič, ki tam dela ali pa so starši lastniki, je bil poln modric in ran. Tudi pogumna okrog 12-letna punca se je precej gibala okrog njih (znala je tudi super angleško). Njihov vrat je puhast, mehak. Samci so višji, temnejši in imajo oranžkast kljun, medtem ko imajo samice črnega. Nekateri so vzrejeni izključno zaradi mesa. Iz njih tudi predelujejo usneje izdelke, ki so precej dragi. Imajo tudi mladiče, kateri imajo grobja peresa in drugačne barve kot odrasli. Njihovo ščipanje ni tako močno, zato sem se jih upala dotakniti (k sreči me noben ni kljunil).

Po obiska farme je bil čas odhoda proti Dimzēni, kjer smo še zadnjič imele kosilo. Po kosilu smo se odpravile do neuradne postaje pri delavnici, kjer smo pričakale zadnji odhajajoči avtobus proti Zelineki. Ko smo zagledale avtobus, smo mu pomahale. Haha, česa takega še tudi nisem doživela. Podeželjska varianta mesta New York, vendar tokrat ne mahaš taksiju, ampak avtobusu. :)

Ni mi žal, da sem se odločila, da grem. Marsikaj novega sem doživela, spoznala čudovite ljudi, s katerimi sem preživela lepe trenutke. Tako tudi spoznaš, da se dan da tudi drugače preživeti in ne le pred računalnikom ali televizijo. Potrebno je ceniti ljudi, ki te obdajajo, jih spoštovati in preživeti z njimi čim več časa, kolikor se le da.