Halloween

Rada imam naš pust in všeč mi je tudi Noč čarovnic oz. Halloween. Običaj pri nas poteka, da za razliko od pusta, Noč čarovnic praznujemo bolj strašno, shrljivo. O tem dnevu sem razmišljala že pred prihodom, tako da sem se malo že pripravila. Zraven sem si vzela posebej temu namenjene nogavice in uhane.

Na mojo srečo nisem bila edina, ki je bila za to praznovanje, temveč tudi eno dekle iz Danske, drugo iz Madžarske in tretje iz Portugalske, moja prijateljica Mateja iz naše prelepe države ter en pubec iz Gruzije, drugi pa Nemčije. Dobili smo se pri Mateji in njeni cimri iz Madžarske doma. Spili smo nekaj "krvi", pojedli par "pajkov" ter se zabavali. Trick or treat? :)

Nismo Addams family, smo pa EVS family. :) Nekaj čez polnočjo smo se odpravili v stari mestni del, kjer smo se zabavali ob dobri glasbi v Moon Safariju in Rock Cafeju. Bil je edinstven večer, buhahahaha…

Carmen

Začelo se je takole, da je Alejandra slišala, da cene vstopnic v Operi niso drage (za študentsko sva plačali 3,60Ls, kar je okrog 5€). Pozanimala se je in si naredila seznam oper in baletov, ki bi si jih rada ogledala. Opera v Španiji namreč stane okrog 30€, zato si je nikdar ni šla ogledati. Odločila sem se, da se ji pridružim pri operi Carmen, saj je mamina naljubša in me je zanimalo kakšna je. Bila je modernejša različica, sestavljena iz štirih dejanjih, vse skupaj pa je trajalo nekje tri ure. 3 ure opera??! Koliko pomenim, da pri nas ne trajajo tako dolgo, ali pač? :) Bila je v redu predstava, s čudovitimi glasovi. Okrog mene so sedeli sami Španci oz. Španke. Očitno so vsi Španci, ki so trenutno v Rigi, prišli pogledati operno predstavo, ki se dogaja v španski Sevilli. Ta modernejša različica je sicer bila postavljena v Kubo, v 2. dejanju so pa bili v baru, ki se je imenoval "Sevilla". Escamillo tokrat tudi ni bil bikoborec, kot je v originalu, temveč je bil boksar. Carmen pa je bila umorjena z zlomljeno, ostro steklenico in ne z nožem.

bar "Sevilla"

Dzivnieku Draugs

Ne vem zakaj sem tako dolgo čakala, da sem obiskala zavetišče za živali in povprašala, če potrebujejo pomoč oz. če jim lahko pomagam. Meseci so hitro minevali, ideje o nekaterih opravilih oz. delavnicah so mojo željo nekako potisnile na stran. Tudi prošnja svoje mentorice in šefice ni ravno pomagala, saj imata le prazne obljube (bojda pozabita, ker imata toliko dela, ali pa niso dobile odgovora na e-mail). Sama pa nikdar nisem pozabila na moje male, kosmate prijateljčke. V nedeljo, 13.10., sem se po delavnici v sirotišnici odločila, da poiščem to zavitišče, ki sem ga najdla na spletni strani. Je namreč na istem koncu kot sirotišnica, vendar proti smeri centra. Z majhno težavo zaradi čudno razporejenih ulic in številk le-teh, sem Dzivnieku Draugs vendar le najdla. Dzivnieku Draugs pomeni prijatelj živalim. Prvo so mislile, da sem prišla psa sprehajat, vendar moj namen je več kot le to. Potrebujejo večjo pomoč pri mačkah, kar mi je nekako bolj ulito, saj imam z njimi več izkušenj. Punca Maija mi je zavetišče razkazala, ob koncu ogleda mi je povedala, da se lahko oglasim kateri koli dan ob kateri koli uri med 8h in 17h ter da takoj zjutraj začnejo čistiti kletke. Ker sem se odločila, da jim pomagam, sem v petek, 18.10., ob 7:50 že bila v zavetišču. Malo sem bila prehitra, sem bila med prvim osebjem. Zavetišče je namreč tesno povezano z veterinarsko kliniko.

Mačke ima preko punca Arija, katera mi je razložila ves jutranji postopek - hranjenje in čiščenje. Pazljiva sem morala biti pri določenih mucah, ki imajo nekako posebne potrebe, katero hrano jim dati. Te sta le 2. Preko sem imela sobo z mačjimi mladiči. Muciko, katere kletko sem čistila, sem dala ven, da se je lahko prosto gibala po sobi. Imajo tudi posebno kletko kamor se jih lahko ta čas da, vendar naj tekajo vsaj tistih par minut, ko jim čistim. Dno kletke je pokrito s časopisnim papirjem, ki ga morem zamenjati. Vsaka mucika ima tudi kos starega oblačila, brisače ali posteljnine, ki jo uporablja kot posteljico. Seveda je v kletki tudi posoda za hrano in vodo ter WC posoda. Boge male ritke imajo drisko, vendar ne vedo zakaj. Hranijo jih s kvalitetno hrano za mladiče, za pit pa dobivajo destilirano vodo. Zaradi tega problemčka se mi je kdaj zgodilo, da sem morala kateri mačji WC ponovno sčistiti. Najmanjši problem, samo da bodo imeli čisto. Včasih sem imela tudi problem jih poloviti, da jih dam nazaj v kletko. Lahko bi imela do nekje 4 mačke odzunaj, vendar bi si morala zapomniti v kateri kletki je kateri. Raje nisem tvegala. :)

Najbolj prisrčne so mi bile tiste, ko so me cukale za majico, da jih počoham in pobožam. Še bolj smešna pa mi je bila tista, ko sem čistila spodnjo kletko, me je mucika na višji božala po glavi. Haha, katere face!

Ko sem končala s čiščenjem, se je začelo cartanje. Eden od mačkonov me je s sprednjima tačkama objel okrog roke, drugi mi je skočil na ramena in se s svojim obrazekom mencal ob mojim. Topila sem se. ❤ Kako se me da hitro kupiti, haha.

Eno muciko so takrat posvojili, kasneje so pa še imeli photoshooting za spletno stran. V tem času sem šla pogledati starejše mačke. Ena se mi je približala, se igrala z mojimi vezalkami in zapestnicami. Spet sem se topila, haha.

Preden sem se odpravila domov, sem se poslovila od mojih malih otrok. To je bil moj naljubši deloven dan, ki sem ga kdarkoli preživela. Uživala sem. Moje bivanje v Rigi so sedaj naredili bolj veselo in svetlo. Se že veselim nadaljne četrtke, ko jih bom srečevala...

Riga Dinamo

Riga Dinamo : Neftehimik Nizhnekamsk (Republika Tatarstan, Rusija)

Latvija je država, ki se nahaja precej na severu Zemlje. Vsi letni časi so zato tukaj hladnejši kot pri nas, po zimi lahko pade temperatura tudi do -30 stopinj. Verjetno so to razlogi zakaj je pri njih najbolj popularen šport hokej... Ali pa so le slabi v nogometu. :D In kako se da najboljše podoživet državo in njene prebivalce, katero obiščeš? Da greš na tekmo njihovega kluba, seveda.

Preko spleta sem kupila vstopnice in jih v pisarni sprintala. Tekma je bila v petek, 11.10., ob 19:30. Katja, Alejandra in jaz smo v Arena Riga pripešačile okrog 19. ure.

Pri vhodu so stali varnostniki, pretipali moške, nam pa pregledali torbice. Naprej od njega je stala gospa, ki je skenirala kode naših vstopnic. Avla je bila že precej polna. Kamorkoli sem pogledala sem videla drese hokejske ekipe Riga Dinamo, ne glede na spol in starost navijačev.

Preden smo se odpravile do svojih sedežev, smo si kupile nekaj za popit in za prigriznit. Sedele smo visoko nad igriščem, za golom. Iz dvorane se je slišalo igranje glasbene skupine, ki je verjetno pela nekakšno himno kluba. Imela sem občutek, da sem prišla na koncert in ne tekmo. Pravo vzdušje se pa je pokazalo, ko je klub prispel na igrišče in med samo tekmo.

V odmoroma so bile raznorazne popestritve. Prvo so imeli človeško keglanje, na spodnji fotografiji pa se lahko vidi, da so k publiki vrgli ogromne napihljive žoge/balone. Takrat sta se na igrišču pokazala dva Smrkca, Miki in Mini Miška.

Dinamo je zmagal 2:1, tako da je bila Arena še toliko glasnejša. Koliko sem uspela zaslediti, sem videla le 3 navijače nasprotne ekipe. Mogoče si ostali niso upali nadeti dresov, haha.

Vstopnica je bila vredna svojega denarja (3Ls s študentskim popustom, kar je nekje 4,30€), saj smo videle celotno igrišče, podoživele smo igro, navijače, tudi navijale smo tako močno, da so zmagali. Takšne stvari morem prakticirati še v naslednjih državah, ki jih bom obiskala.